Taborjenje ob Kolpi
Poletje je za številne ljudi čas za oddih, za sprostitev in za nabiranje novih moči za prihodnje podvige. Zakaj bi taborniki bili kaj drugačni?! Spet smo torej končali na letnem taborjenju, le da tokrat ne v Bohinju, temveč ob Kolpi (natančneje, v Srednjih Radencih). Po desetih letih smo se prvega že nekoliko naveličali in si zaželeli spremembe. In to smo tudi dobili.
Ko smo se 20. avgusta s solzami v očeh in robčki v rokah poslovili od staršev, nas je čakala nekajurna vožnja, za številne pravzaprav kar izlet v neznano. Po vseh kilometrih in bolj ali manj uspešnem manevriranju našega šoferja skozi ovinke, nas je ob prihodu pričakal hladen tuš. Pravzaprav tega sploh ni bilo, kot tudi ne kuhinje, jedilnice in številnih drugih za življenje bolj ali manj potrebnih pridobitev civilizacije. Tako nas je pred počitnicami čakala še 'gradnja' vsega potrebnega za počitnice. Vsem oviram navkljub smo bolj ali manj uspeli in tako naredili dober uvod v prvo taborjenje Kvedrovega rodu ob Kolpi.
Uvod je bil krst novih tabornikov, vsak dan pa je bil na sporedu večerni taborni ogenj, ki da tabornemu vzdušju poseben čar, in večerne igre ob njem. Sledil je orientacijski pohod za nekoliko starejše in t.i. 'lov na lisico' za mlajše.
Kot pravi taborniki smo imeli tudi pohod. In ker vsak tabornik mora jesti, smo imeli pač pohod v trgovino. Da pa ne bo zvenelo preveč enostavno naj povem, da je bila najbližja trgovina oddaljena 7 kilometrov. Za vse navdušence nad kulturo smo obiskali bližnjo formo vivo. Ogled slednje pa je bil koristen tudi za vse ljubitelje dobrega starega humorja. Če vam zadnji stavek ni najbolj jasen, se enkrat sami odpravite na ogled in mi nato sporočite svoje mnenje.
Zadnja velika avantura je bilo bivakiranje. Za tiste, ki si slednjega ne morete predstavljati, naj vam bo v pomoč slika Robinsonovega otoka brez Robinsona, a s kopico kričečih in vreščečih tabornikov. Torej, dvodnevni izlet v gozd brez šotorov, kuhinje, kopalnice in navsezadnje brez čokolade in podobnih produktov civilizacije. Ko vse to začinimo še z nočno nevihto, pa dobimo res pravo stvar.
Kljub v veliki meri deževnega vremenu in orjaških količin blata na vsakem koraku, je bilo to taborjenje eno boljših. Da otroškega veselja zaradi spanja na seniku niti ne omenjam. Navsezadnje pa je ravno druženje stvar, ki jo pri tabornikih postavljamo v ospredje. Dež pa smo za naslednje leto že prestavili na drug termin, tako da težav z vremenom ne bo več.
Upam, da se bomo vsi, ki smo Kolpo brodili letos, videli tudi naslednje leto. Le da bomo takrat vzeli rafte namesto šotorov. Nikoli se namreč ne ve!
